Novo leto

Andrej mi je zadnjič omenil, da mu ob vsakem mojem naslednjem prispevku obrvi zlezejo za kak milimeter višje. To ni kar tako; za milimeter dvignjena obrv pri njemu je približno enakovredna petstranski disertaciji, opremljeni z opombami pod črto in dvajsetimi bibliografskimi enotami virov. Zato sem se zamislil.

Da je moja slovnica obupna, to vem. Včasih me prime, da bi se z vejicami kar nehal truditi in bi po tistem klasičnem receptu lepo na konec vsakega članka napisal dva ducata vejic, za pest pik in paberek klicajev, pa si jih postavite, kjer vam bodo v veselje.

Mislim pa, da je Andrej že davno obupal nad mojo slovnico in da to ni bilo to. Da bi imel nravstvene pomisleke si glede na njegov lasten blog kar težko predstavljam. Zato sem ugibal, da ga moti nakladanje. Ampak k temu me sili že etimologija, kar pomislite: pišem blog, torej bložim in zraven malce težim. Lahko bi sicer poskusil glagol izpeljati iz slovenskega besede za blog, ki je menda spletnik, ampak potem bi se iskazalo da spletkarim, kar pa ne more bit res.

Ampak potem so me kregali še drugi in to ne z dvignjenimi obrvmi, ampak zelo konkretno. Da je nekje meja, ki ni schengenska, in da preko nje pač ne smem. Pa sem se spet zamislil. In ko sem razmišljal in se peljal po Ljubljani sem videl plakat z Jankovičevim novoletnim voščilom meščanom. Nekako takle je bil: dobro se imejte in veliko ga žurajte. In pospravite za sabo! Redko se mi zgodi, da sem navdušen nad kakim politikom, ampak, pomislite, ali ni to točno definicija civiliziranega človeka? Homo urbanus: zabavaj se, ampak ne delaj zgage drugim.

Meni, ki sem malo manj urban je pa bolj pri srcu Hajjam:

A book of verse beneath the bough
a loaf of bread, a flask of wine, and thou.

Omar je že vedel, kaj govori. Vi pa tudi dobro žurajte. Pa pospravite za sabo!

Schengen

Delovno leto smo zaključili s schengenskim žurom. Pravzaprav je težko reči, kaj je bilo Schengenskega na njemu, ampak ker se je konec letošnjega projektnega koledarja skoraj natanko pokril s schengensko širitvijo smo ga pač tako poimenovali. Litvanci seveda ne rabijo Evropske unije ali novega leta da bi imeli žur, ampak dober izgovor je treba izkoristiti in tako je bil žur odprtih meja in sploh ves tak. Jaz sem zanj prispeval dve steklenici vodke, ki sta se že od prejšnje tovrstne priložnosti hladili v mojem zmrzovalniku, potem pa sem izkoristil prosto gibljivost dela in kapitala in zgasnil kmalu po polnoči. Glede na barvo obrazov naslednje jutro je bila moja odločitev pravilna. Kakih zapornic sicer niso žagali, so pa razbili eno mizo – ponesreči – in pridelali ducat mačkov, ki bi jih v Evropi pozapri v živalske vrtove, odprte meje gor ali dol.

Čez novo leto smo namreč projekt dali za dva tedna na led. Novo leto je v Afriki itak sredina poletja in ko k temu prideneš še praznike je jasno, da izjemne produktivnosti v tem času ni pričakovati. Tako so sklenili da nas evropejce pošljejo domov, domačinom pa toplo priporočijo, naj delajo kar se le da, vedoč, da sta Stakhanov in njegov rekord povsem varna. Mi pa čez novo leto nazaj v topli objem schengenskih meja, zimo in sneg.

Južna Afrika pa seveda ni v schengenskem območju in bomo, če se bomo hoteli vrniti vanjo, rabili potni list, v njem pa veljaven vizum. Tistim, ki smo na projektu že od vsega začetka vizumi potečejo petega januarja in jih je treba podaljšati. Poznavši tukajšnje razmere in hitrost dela državnih organov smo za podaljšanje vizumov zaprosili na začetku novembra. Bolj natančno, zbrali smo vso mogočo, nemogočo in povsem neverjetno dokumentacijo in jo dostavili agenciji, ki je specializirana za pridobivanje vizumov. Agencijo je izbral Johan in nam zatrdil, da je hitra, zanesljiva in učinkovita. Ampak Johan je doma iz Južne Afrike in ima malce subtropski pogeld na učinkovitost, odkar vodi tale projekt pa sploh tu in tam izgubi stik z resničnostjo.

Ampak odločitev je bila taka, mi smo papirje predali Agniji, ona pa naprej gospej iz agencije. Ker je gospa prišla skoraj na isti dan, ko se je napovedala, razlogov za skrb ni bilo in Agnija ji je papirje predala le z rahlim pridihom sarkazma.

Potem so minevali tedni. Agnija je klicarila gospo na agencijo in gospa je tu in tam telefon celo dvignila in pojasnila, da še nima odgovora ministrstva. Kaj je pravzaprav tisto vprašanje, na katero še niso odgovorili je previdno pozabila povedati, Agnijin sarkazem pa se je slabšal.

Čas je tekel, na ministrstvu so se še kar odločali in Agnijo je postajalo nevarno srečati na hodniku. Potem pa se je kakih štirinajst dni nazaj naenkrat premaknilo. Gospa iz agencije je klicala, da ji moramu nujno takoj in brez odlašanja pripraviti potne liste, ker jih bo naslednje jutro navsezgodaj prišla pobrat. Drugo jutro okrog enih popoldan je res prišla ponje.

Potem je en dan vladala napeta tišina, in ko je minila, smo izvedeli odgovor ministrstva. Da namreč s podaljšanjem vizumov letos ne bo nič, ker bi morali zanj pač zaprositi malo prej, ne šele tri dni pred povratkom v Evropo. O tem, da bi bile prošnje z vsemi papirji vred že mesec in pol pri njih niso vedeli nič, ker so papirje prejšnji dan videli prvič.

Naslednji dan smo potne liste – brez vizumov – dobili nazaj. Prinesla jih ni dotična gospa, ker ji je istega dne spodrsnilo na ledu, ki ga je poleti v Afriki veliko, tako da je padla in se poškodovala. Agnija trdi, da ni imela nič pri tem.

Zdaj sem v Sloveniji. Potni list sem poslal nazaj v Afriko, v upanju, da mi bodo kdaj uspeli vanj prilepiti vizum in ga poslati nazaj. Do takrat pa imam popolno svobodo gibanja znotraj schengenskega območja.

Babilon

Južna afrika ima enajst uradnih jezikov in kopico neuradnih, kar je sicer manj od Evrope, ampak še zmerom precej. Največja od njih sta zulu in xhosa, angleščina pa je šele na petem mestu. V praksi pa je najpomembnejša angleščina, takoj za njo pa je afrikaans, Bantujski jeziki pa se v Gautengu veliko uporabljajo v nekakšni mešanici zulu, tswane in sutu. Poleg uradnih jezikov so tu še jeziki priseljencev in manjši neuradni jeziki, vse do N/u, ki ga menda govori dvajset ljudi. Menda tistih dvajset ve, kako se izgovori »/«.

V to mešanico jezikov smo prinsli še vsak svojega in materini jeziki v projektnem timu so pisani: afrikans, angleško, zulu, xhosa, tswane, čičeva, hindi, portugalsko, italjansko, litvansko in latvijsko, rusko, gujarati, pandžabi in slovensko. Pa še kakšnega sem spregledal. V teoriji projektnega vodenja je vse lepo razloženo: če hočeš, da tim z različnimi ozadji dobro deluje, se moraš najprej o vseh ozadjih podučiti in biti spoštljiv do njhovih posebnosti. Torej bi morali po tej teoriji vsi skupaj najprej na polletno medkulturno izobraževanje in prilagajanje, potem pa bi mogoče lahko začeli delati skupaj. Takšne projekte mogoče vodijo Združeni narodi, podjetja, ki imajo lastnike in računovodje pa ne.

Namesto tega smo pač začeli delati skupaj in improvizirali. Ključ do uspeha je nekaj tolerance in predvsem to, da svojih lastnih predsodkov ne jemlješ preveč resno. Med Ramadanom se pridejo muslimani v službo v haljah muslimanke pa v rutah, med Diwali hindujci prinesejo sladice za vse, za veliko noč pa kristjani jajca. In če kolega iz Indije omeni, da se bo čez dva meseca poročil, ker so mu starši našli nevesto, mu pač čestitaš, čeprav se ti zdi čudno, da bo punco prvič vidil na poročni dan. Ampak kdo si upa na glas zatrditi, da to ni bolje?

No ni vedno vse tako idilično. Tri sodelavke so me na primer čisto iz sebe prišle vprašati, kako se pravzaprav izgovori tole litvansko ime ki so ga videle napisanega. Priznam, tudi meni gre včasih pri litvancih rahlo na živce, da na vsako besedo prilepijo s, posebej ko pridejo na vrsto Čarlses Dikensas ali pa Volfgangas Amadeusas Mozartas. Ampak Tomas je pač Tomas in to da se piše Straupis res ni nič pretresljivega. Očitno pa je to ime afriškim ušesom nekaj grozovitega kajti gospodične Moshe, Mokgatle in Kawamba so se sesedle od smeha in se še pol ure niso nehale hihitati. Je pa res, da so te tri na splošno precej hihitave sorte, tako da to mogoče ni merodajno.

Uradni projekti jezik je seveda angleščina, so se pa vanjo naselile tudi besede iz drugih jezikov. Prosim je požalsty (oziroma по жалость) in hvala dankie. Litvanci so prispevali na zdravje, isvikata, kar v trenutkih nujne žeje po rusko skrajšajo v ну? To zadnje bi se prevedlo nekako takole: »kaj za vraga tukaj stojimo in čakamo, če imamo v rokah polne kozarce in smo žejni?« Samo bolj na kratko.

Običajne pozdrave smo privlekli od povsod. Dobro jutro je pogosto labas, če imaš pred sabo litvanca ali ne. Še večkrat slišiš 'owzit kar je, po nekaterih interpretacijah, angleščina. Če ti kdo reče dumela lepo odgovoriš o a phela, kar je vse skupaj v sesuthu, lahko pa brez škode preklopiš nazaj na 'owzit.

Bolj pogosto kot Sesutu se uporablja Zulu, in v Zulu se pozdravi sawubona. Sawubona dobesedno pomeni vidim te, namreč vidim, da si resničen človek, ne slučajno duh, ki me je prišel zapeljati. Pravilen odgovor na to je: res je in na to, kako si? Yebo je Zulu beseda, ki pomeni ja. Ali pa prav, v redu, krasno, se strinjam, super. Trodelni Zulu pozdrav je zato sawubona! yebo! unjani?

Na to pa spet yebo. Zelo pogosta beseda, skratka, ki se tukaj uporablja v vseh jezikih, ne le v Zulu. In, če izvzamemo pokvarjeno domišljijo, ni prav nobenega razloga, da bi šlo človeku na smeh. Celo takrat ne, ko vidi celostenski Vodacomov plakat s sloganom Yebo, mama! Ta je, mimogrede, del obširne reklamne akcije pod naslovom The Yebo! generation. Ob priliki moram vprašati Mladena, če ga ob poslušanju Zulu kaj daje domotožje. Ampak Mladen se je iz Srbije odselil že pred dvajsetimi leti in ga najbrž ne.

Skratka, kaj sem že hotel povedat? Nič, samo da boste vedeli, če mi bo slučajno v domovini kak čuden izraz ušel ušel iz ust. Nič prostaškega ne mislim, samo zareklo se mi je. Yebo ga, se zgodi.

Vojna

Stopnja kriminala v Južni Afriki je med najvišjimi na svetu, in Johannesburg je bil do nadavna tukajšnji rekorder. Zdaj malo kaže, da mu bo primat prevzel Cape Town, ampak samo na maloprodajnem področju, grosistično pa še vedno vodi Jogurg. Če želite biti oropani vas sprehod po Cape Townu skoraj ne more razočarati. Nekaj izkušenj s tem imata na žalost tudi Martina in Jaša. Če pa želite, da bi bila oropana vaša banka, varnostniki postreljeni in nekaj mimoidočih vzetih za talce, potem je ponudba v Johannesburgu še vedno najboljša.

Policaji se trudijo. Nekateri. Ampak policaji imajo dva problema. Prvič ji je preveč in drugič, pošteno povedano, nimajo pojma. Saj vem, vsi tisti naši vici o policajih, ki menda niso vici... ampak če te pri nas v avtu ustavi policaj, začneš vsaj intenzivno razmišljati, če imaš vse kose obvezne opreme v prtljažniku. Tukaj pa je prva misel če imaš kaj drobiža v denarnici.

Preveč jih je, ne premalo. Ko je stopnja kriminala narasla čez vse meje, so nanjo reagirali tako, da so zaposlili še par deset tisoč policajev in jih poslali na cesto. Na šolanje, trening in podobne zadeve se ni nihče spomnil. Če se tukaj policaj postavi na križišče, da bi urejal promet – kar se na srečo redko zgodi – človeka zamika, da bi ga prijel za roko in peljal na sladoled, potem pa mu razložil, da cesta ni igrišče.

Poleg tega vse te nepregledne množice policajev plačujejo iz državne malhe, ki ni ne vem kako polna, in plače niso neizmerno visoke. Tako med njimi niso redki taki, ki si za dopolnilni zaslužek omislijo popoldansko obrt in gredo ropat tiste, ki jih dopoldan varujejo. Tisti, ki tega ne počnejo, tvegajo, da jih bodo njihovi dopoldanski kolegi počili, ker samo v Gautengu ustelijo tam nekje enega policaja na teden. Tale zgodba je sicer iz druge roke, ampak dokaj zanesljive druge roke: prijatelja od prijatelja so v lastni hiši napadli, pretepli njega in njegovo družino in odnesli kar je bilo vrednega. Pa je hotel obdržati pozitiven odnos in se je na policiji prijavil v tečaj samozaščite in medsosedske pomoči. In se je iskazalo, da sta z inštruktorjem stara znanca, ker ima inštruktor popoldansko obrt in je bil vodja roparjev, ki so ga napadli. Tečaja, kdo bi to razumel, ni zaključil.

Niso pa vsi policaji taki. Tukaj je nekaj različnih ekip specialcev, ki znajo biti hudo učinkoviti. Najbolj znana med njimi se imenuje Škorpijoni in se ukvarja s korupcijo. Par tednov nazaj jim je celo sam predsednik gospod Thabo Mbeki izkazal to čast, da je odstavil njihovega šefa. Spozabili so se namreč tako daleč, da so predsednikovega prijatelja ovadili zaradi preprodaje mamil. Ta prijatelj, Selebi, je v prostem času direktor policije, ob nedeljah in praznikih pa še direktor Interpola. Pa se tile škorpijoni nič ne dajo in so takoj naslednji teden pozaprli še dva ministrska pomočnika.

Ravno zdaj je vrhunec predvolilne kampanje za predsednika ANC, kjer vodita sedanji predsednik države Mbeki Thabo in njegov bivši namestnik Jacob Zuma. In ker je tukaj vse podrejeno politiki, vsa politika pa ANCjevi interni politiki, bi človek pričakoval, da so tudi Škorpijoni del kake politične igre. Če so, jo igrajo zelo uravnoteženo, skoraj sočasno gresta namreč pred sodišče Mbekijev prijatelj Selebi in Zuma osebno.

Specijalnih enot je še nekaj, in včeraj so se tri od njih spravile skupaj in postavile zasedo skupini, ki je ropala avtomobile za prevoz denarja. Roparjev je bilo dvanajst, ko se je dim polegel jih je bilo enajst mrtvih, enega so pa v komi odpeljali v bolnico. Drugih ranjenih ni bilo. Dežurni inšpektor je sicer nekaj omenil, da so roparji prvi streljali, ampak je tudi čisto naravnost povedal, da je roparje pač treba pobiti, in so jih, in to je to. In nikomur niti na misel ne pride, da bi se pritožil glede policijskega nasilja.

Ile Maurice

Dva tedna nazaj sem bil na Mavriciju in lahko potrdim: smisel življenja resnično je ležanje na plaži. Z možgani na off, tudi o tem ni nobenega dvoma. In z dobro bejbo za spremstvo, ker je bila Linda tudi zraven. Čivava je manjkala, razen če bi za to vlogo, glede na asketsko postavo, kandidiral Dima. Ampak res z zelo veliko domišljije, kajti čivave bevskajo za vsako malenkost, Dime pa odkar ga poznam še nisem slišal spregovoriti pet besed zapored.

Dima je v resnici Dmitrij in je najbolj molčeč človek, kar jih poznam. Tako zelo, da se človek, če ga ne pozna, sprašuje, če je z njim čisto vse v redu – vsekakor mu ne bi pripisal kake posebne družabnosti. Ampak ravno Dima je od vseh silnih baltskih osvajalcev tisti, ki si je, tako mimogrede, omislil lokalno bejbo (in vse njene prijateljice tudi, vsaj tako je včasih videti), se od nje mimogrede naučil Zulu, ona pa od njega Rusko. Izraz tiha voda so si zmislili posebej zanj.

Dima fotografira in to hudo dobro. Polovico časa sicer fotografira samega sebe in se pri tem postavlja v tako junaške poze, da se človeku kar zasmili. Drugo polovico časa pa dela fotografije, ki bi jih lahko mirno poslal tudi v National Geographic.

In tako smo šli, balto-slovanski trojček brez krmarja, na pet dni možganskega odklopa. Z Lindo sva se namreč zmenila, da je bilo aktivnih počitnic za nekaj časa dovolj in je čas za ene pasivne. Vprašala sva tudi Dimo, ki se je rahlo nasmehnil in ni rekel nič, zato sva sklepala, da se strinja.

Pri običajnih Johannesburških dvanajsturnih delavnikih ostane malo časa in še manj energije za razmišljanje. Večinoma se ukvarjamo z neresnimi stvarmi kot so roki, načrti, tveganja, statusi in kar je še podobne navlake. Pet dni Mavricija pa je ravno prav, da se človek poglobi vase in si postavi prava, pomembna vprašanja, na primer, zakaj mora biti v piño colado zapičen dežniček? Ali se mi ljubi vstati in iti do vode? Ali bi raje japonsko ali francosko večerjo? Kaj, ko bi šli po večerji na en koktejl in dve rumbi? Ali raje tri koktejle in nič rumb? Globoka, filozofska vprašanja, vsa po vrsti.

Čisto dosledni glede pasivnih počitnic nismo bili, vmes smo šli malo jadrat, pa malo se potapljat in celo en obhod otoka smo si privoščili. Pa je tako majhen, da je bilo tega obhoda komaj za pol dneva, in še od tega smo polovico časa stali in fotografirali.

Mavricij je namreč natanko tak kot vsaka drug obmorski turističen kraj na retuširanih fotografijah. Neskončne, prazne, bele plaže, palme, modro morje, koralni grebeni, jadrnice, sonce, skratka vse. Razlika je samo ta, da je tukaj nekdo kar vnaprej retuširal ves otok, da se fotografi ne bi matrali. Dima je imel kar težave, ker je imel v kadru kičasto razglednico kamorkoli je obrnil objektiv.

Po štirih dneh nam je zmanjkalo stvari za početi. Dima je poslikal že vse palme in poskusil srečo pri vseh domačih dekletih. Brez besed. Koktjle smo poskusili že vse, ribolov nam pa itak ni dišal. Z Lindo sva začela ugotavljati, da sva si pravzaprav kar všeč. No ja, mogoče niti ne bolj kot ponavadi, ampak takole – z možgani na off in brez čivave, ki bi skrbela za red – se je bilo vedno težje spomniti, zakaj bi zvečer zavil v svojo sobo, ne v njeno. Še dobro, da je bilo naslednji dan dopusta konec in je skušnjavi je zmanjkalo priložnosti. Na srečo. Ali na žalost? Spet eno filozofsko vprašanje, ampak zdaj sem nazaj v Joburgu in ni časa zanje.